biserčki mojega življenja…

za naju ves bo svet, kot češnjev cvet.
Ja po dooolgem času, po dolgem tednu, ki se mi je neznansko dolgo vlekel, sploh zdaj odkar hodim v službo in se poleg tega še učim mi gredo dnevi tako počasi, počasi… In ker sem spet postala malo bolj nasmejano dekle, me je moj dragi odpeljal na Bled. Tam sva bila prvič skupaj in bilo je res čudovito. Ja nič čudnega, če je bil pa on zravn. Ja, in spet sem postala njegova dobra in pridna punčka. Skoraj sva držala cel svet v rokah, tako lep pogled sva imela na jezero in na okoliške hribe. In najina srčka sta delala tika tak, ko nad vodo se je spuščal mrak in se prižigale lučke. Škoda, ker ni bilo sončnega zahoda, ker bi bilo še lepše, vendar nič hudega, ker se bova sigurno še kdaj vrnila tja, saj se morva še s čolnom odpeljala do otoka. In rada ga imam, vedno znova in znova. Vse bi dala, da bi bila danes spet nedelja! Pa ne bo, tako grem veselo na delo, novim dogodivščinam naproti. Še dobro, da gre on v srčku vedno z menoj!

Še kot bi bilo včeraj, se spomim, kako sem prvič prišla na faks in sedla v klop, v pričakovanju kako zgledajo predavanja, s kom bom v skupini, kakšni bodo profesorji, kako zgledajo izpiti, koga bom poznala, kdo mi bo krajšal čas…
In danes je vse to minilo. Konec predavanj, vaj, no še dva izpita in diploma, ostalo pa je končano: vsakodnevna vožnja na faks in nazaj, sedenje v klopi in poslušanje (no ja, ne vedno ), jutranje spanje, najbolj pa bom pogrešala zabavanja s sošolkami,…
Čas gre res prehitro naprej. Ne počutim se še dovolj odrasle, da bi šla kar v službo, da bi delala cele dneve… Pa vednar. Moram. Eni bi bili veseli, da bi kar takole dobili službo in vsak mesec plačo, medtem ko je meni grozno, ampak samo zato ker sem bila prisiljena v to, in še posebaj ker se je vse to zgodilo tako na hitro. Ne dohajam. V dveh dneh se je zgodilo toliko stvari. Vse je čisto novo, drugačno kot sem navajena, sami neznani obrazi… vem da sem malo čudna, vendar mi je res tako zelo težko. Pa še učit se moram in še in še… oh ja, sej mogoče pa bo nekoč… ampak sem res slabe volje zaradi tega… no ampak drug teden bo že bolje- upam! Ker taka ne morem bit več, ker sem res čudna! Kaj čem, faks je bil prekratek, če bi vedla bi šla kam drugam, ampak ne glede na vse, bi enkrat mogla jit v službo in začet služit. Vse je enkrat prvič, škoda, žal ne bom študent za nedoločen čas, tako kot nekateri

No še dobr, da mam svojga fanta, ki me zna potolažit, dobr potolažit, drugače bi kar zbežala, ne vem kam, na drugo stran… kjer bi samo uživala… ok, ok, sej vem da se to ne da… ampak če ne bi imela njega, bi mi bilo res težko, še težje, ne vem če bi sploh zdržala… z njim mi je res vse veliko lažje… uf, še dobr da me prenaša… posluša… in me tolaži…

No pa začnimo… se je slišalo, ko sva začela sopihati v hrib. Ne boste verjeli, ampak tudi danes je bil na vrsti kolo. Odpravila sva se v neznane kraje. Kar vozila sva in vozila in se na vsakem odpecu ustavila, ter izbrala smer. Šla sva res počasi, saj nama veter ni pustil da bi se mu predala. Tako sva vozila po neznanih poteh in prišla do kraja s čudovitim, res prečudovitim pogledom na oddaljene hribčke, gore in doline. V kraju sva poiskala tudi skriti kotiček- v bistvu je bil kar razkrit na vrhu nekega hribčka, kjer sva uživala, se predajala sončku, razgledom in drug drugemu z nežnimi poljubčki. Presenetil me je z dvema lepima dariloma- o ti lump!

Vidi se, da se približujemo jeseni in s tem kratkim dnevom, kar mi prav nič ni všeč, ker je treba potem tudi hitro odditi, da te ne dobi noč- no če si s kolesom, sej drugače ne Tako da sva se morala za nazaj kar hitro vsesti spet na kolo in oddrveti nazaj v dolino- ja res sva oddrvel, z neverjetno hirostjo,saj sva se več ali manj samo spuščala.

Bil je prav zanimiv raziskovalni kolesarski dan, saj sva skupaj odkrila prečudovit oziroma zares prelep kraj, kamor se bova z veseljem spet vračala in ga tudi takrat z navdušenjem občudovala, ker ti res zastane dih ko vidiš okolico. Uf, se že veselim ponovnega vzpona, ki sploh ni težak, kljub 500 m višinke razlike! Ja zame velja, v DVOJE GRE LAŽJE

No danes pa spet lahko po dolgem času pišem, ker se je dogajal no sej, ne da se prej ni, ampak je bilo danes res nekaj posebnega.
Z mojim dragim sva se odpravla s kolesom, ampak ne kakšen krog, kot ponavadi, temveč malo dlje. Ja zaželela sem si Ljubljane in kot vedno, me je tudi tokrat ubogal, na vsake toliko časa sem si zaželela tudi fotografijanja- priden fant, me je spet ubogal in nardila sva res lepe slikce povsod, kjer je blo možno- tudi v centru
Prav tam me je odpeljal tudi na sladoled- ki pa mi ni bil preveč všeč, je bila pa zato sangrija toliko boljša ja tud kolesarji ga pijejo, ne sej ne, je bil čist mejhen kozarček, ki se me je na veliko prijel že tko mi je dogajal cel dan, po tem pa še bolj…

Bil je res prekrasen dan- u bistvu kar kolesarski dan (jutri bodo najbrž malo posledice, ampak nič zato, ker sem res uživala ob vrtenju kolesa- tri ure pa pol ni veliko, ampak hrib te kr zmuči- še dobr da mene ni tok, kot mojega velikega športnika
No končno sem dočakala malo daljše kolesarjenje in komaj čakam da grem spet…ker je res noro. A ne, ti moj kolesar? Me prou zanima, če bi se ti še kera pustila, da bi jo tkole prganjal :):):)

p.s. sej se hecam, sej jst tebe bolj kot ti mene

Pri nas gresta mami in ati le redko od doma, saj sta vezana na hlev- torej na krmo krav, bikov in teličkov. V bistvu je bolj ati vezan- ker samo on dela, le kadar je potrebno gremo še vsi ostali, ker res ni tako veliko dela, sploh pa je to njegov hobi, tako da ga ne motimo pri tem opravilu

In včasih zaradi tega nikoli nismo mogli vsi na morje- samo enkrat sva šle z mami, teto in njenim možem, pa sem tako jokala, ker ni bilo atija, da smo mogli že drug dan domov Šele ko sem začela hoditi v šolo smo si vsako leto privoščili dva do tri dni morja- takrat je k nam prišla teta in njen sin.

Danes pa, ko imata naša mami in ati že tako veliki punčki,in fanta (ki pa je raje odšel kar z njima, da imava mir) lahko odditeta in nama prepustila vse delo, no sej ni tako težko, sam zjutrej vstat pa res ni lahko!

Moj predragi fant, si je zelo želel videti, kako poteka to naše delo, pripravljen za v štalo je prišel že prvi dan, vendar je vse skupaj zamudil, ker sva šle malo prej, saj res nisem želela da me vidi v škronjih, na gnoju, med kravam… Zelo mi je bilo žal, da sem ga napodila domov, ker je kar prišel, in zdaj najbrž res ne bo več kr tako se znašel pri meni! Ampak si vseen želim da bi

Šele čez teden sem se sprijaznila, in si pravzaprav zelo zaželela, da pride pomagat oz.me pogledat kako delam. In res. Včeraj je prišel in bil navdušen, prvič nad mano- ker sem baje zelo sexy v kratkih pajkicah, škornjih, z vilami v rokah… in drugič nad kravami- tudi on bi jih mel. Bilo ga je super gledat, kako je takoj vse obvladal in se čist vživel v vlogo kmeta Res mu gre dobro od rok!

Drugače je bil pa zelo priden cel teden, ker sem ga res vsak dan lahko videla, razen torka. Pa Atlantis sva si privoščila, še za obletnico. In bilo je božansko. Zelo sva uživala.
Biti ob njem in z njim je res užitek in sreča in zadovoljstvo in veselje in radost in največja ljubezen. Imam res nepopisno srečno, da je ravno on moj!!!

29 julija je minilo že eno leto odkar sva skupaj. Čas gre res hitro naprej. Še danes se v živo spomnim najinega začetka. Kako sva kolesarila do Ljubljane, natančneje do ljubljanskega gradu. Po stopnicah sva odšla do vrha stolpa, kjer me je kar nekaj časa mučil: in skoz spraševal, a greva? A greva domov? Seveda nisem želela kar tako odditi. Nadaljeval je z vprašanjem, kaj misliš, da so včasih počel na stolpih? Nisem želela povedati, tisto kar si je želel slišat, tako da se je moral kar potruditi. In ko bi se že morala odpraviti domov (ker se je sonce že spuščal z neba- midva pa sva imela še kar dolgo pot nazaj) me je objel prek ramen in vprašal: “A bi bila moje dekle?” Od začudenja, navdušenja, triletnega čakanja tega vprašanja sem skoraj s solznimi očmi odgovorila, kaj drugega kot JA. In nato je sledil poljubček na usta, malo zmeden, ampak bil pa je. Moj prvi poljub. In nato je sledilo še več poljubčkov, pri katerih sem imela na začetku kar nekaj težav, vendar je šlo. Čez nekaj minut sem že vse obvladala
S stolpa sva odšla z roko v roki in nato s kolesom do doma. Bila je že temna noč, ampak kot nalašč je za naju svetila taka velika, žareča, rdeča, ogromna luna v obliki srčka.

Do danes je minilo že veliko čudovitih najinih skupnih trenutkov, z veseljem pa se veselim naslednjih, katerih upam da jih bo čim več, saj s teboj je res lepo, a zame vedno prekratko!

Trenutno sva spet začela kolesariti (celo), do zdaj nama namreč še ni ratal, pa tudi kakšnih daljših poti (tako kot lani), še nisva imela. No, saj mi je vseeno, mi je všeč na kolesu, peš, z avtom, kakorkoli, samo da sem z njim.

Pa je minilo… zelo lepih oz. kar naravnost čudovitih pet dni na morju…
Bilo je kratko, a sladko.
Ni bilo tako zelo sončno, pa je bilo vseeno vroče in toplo, saj me grel je nekdo, ki me ima RAD ZELO!

Dva dni sonca, sončenja, kopanja, plavanja, namakanja, vožnje s čolnom, ter pet dni topline, nežnosti, ljubezni, spogledovanja, smejanja, zapeljevanja, sprehajanja ob morju, fotografiranja, in še marsičesa.

Še bi!!! No bodo pa druge stvari, sam je bilo pa prelepo. Prvič sem bila z njim pet dni skupaj: skupaj sva se zbujala in zaspala, hodila drug ob drugem skozi cel dan in uživala, kljub slabemu vremenu. In že komaj čakam spet naslednje poletje oz. dan ko bova zaživela skupaj.

Sredi poletja, vročine, zbolim in dobim angino. Grozno ja. To se lahko zgodi samo meni. Ne vem od kje, kdaj in zakaj me je napadla. Vem pa, da jo bom kmalu premagala. Od nedelje sem že veliko veliko bolje. In če ne bi imela tako dobrega fanta, pri katerem imajo celo lekarno zdravil in njegovo sestro zdravnico, sploh ne vem če bi preživela, ker tako zanič pa res že dolgo nisem bila oz. se sploh ne spomnim da bi bila. Glavobol, vročina, še več vročine, slabost, boleče grlo… Vse to in še več prinaša angina.

Tokrat sem imela res dobrega zdravnika, ki me je pregledal in prek telefona govoril ta pravi zdravnici kakšni so moji znaki. Takoj zatem sem dobila diagnozo in antibiotike, ki jih moram jemati še vse do četrtka! Ampak nekaj ima pa dobrega ta bolezen: pojesti moram veliko veliko sladoleda!!!

No samo da bom zdrava do petka oz. sobote, ko grem upam da na moooorje. Komi čakam!

Vendar sem se tega včasih sramovala. Enostavno mi ni bilo všeč. Zdaj mi je čisto vseeno. Sploh pa, ne delam dosti, no to mi ni ravno v ponos, sam kaj čm. Nisem kmečko dekle oz. se nimam za kmečko, pomagam pa kadar je treba, še posebaj poleti, ko je največ dela. In še takrat ko primem za grablje ali vile mi nastane žulj. Nič nenavadnega, saj enostavno nisem navajena delat takih stvari. Mami rekla, da mam zelo imam nežno roko in da ona ni imela take niti pozimi- je mogla skoz delat, ja sej takrat so mogli vse na roke, zdej pa mamo stroje za to. Zakaj bi torej uporabjal roke?

Doma so me vedno hecal, da bi se zelo smejal, če bi dobila kmeta. Uf, še dobr da ga nisem. Sej nimam nč proti njim, sam mi pač ne paše živet na kmetiji, ker moraš bit skoz doma, nikol ne moraš nikamor za dlje časa… Tako da, na kmetiji ne bom! Je bilo 21 let in še več čisto dovolj.

Še dobro, da imam mlajšo sestro, ki je veliko bolj navdušena nad tem. Bo ona delala, pa se s telički, bikci in kravcami ukvarjala, no pa še konje bo baje mela.

Drugače je pa čisto luštno, še posebi ko vsi skupaj delamo in se ob tem zabavamo. Tako da si grem pet pesmico: na kmetiji je lepo i ja i ja o…

Bežala sva… bežala… in ji ušla… nisva potrebovala dežnika in nisva bila mokra… Nevihta naju ni dobila!

Včeraj sva si (midva), kot vsako nedeljo spet vzela čas samo zase. Odpeljal me je na že znan kraj- Grmado (Polhov Gradec). Hodila sva in hodila (pot pač ni kratka) in si čas krajšala s pogovarjanjem, spogledovanjam, on si jo je moral še z mojo trmo (ups)- sej ne bom več!, z lubčki… Skratka dolgčas nama ni bilo. Po daljši poti sva prispela na najin zastavljen cilj. Izbrala sva si klopco in se spočila ob malici, ki sem mu jo pripravila (kok sem jaz dobra punca, ker tako lepo skrbim za njega Kmalu sva opazila, da so povsod okoli naju oz. v dolini črni oblaki, vendar se nisva ozirala, saj so bili še daleč. Predana sva bila le drug drugemu, ni bilo časa da bi se ukvarjala še s tem, ali bo dež ali ne. Minilo je kar precej časa, ko se je zelo blizu začel oglašati grom. Hitro sva pobrala stvari in odšla svojo pot dolgo pot nazaj pravi trenutek. Če bi počakala samo še kakšno sekudno, bi bila mokra (tega pa si zaradi las res ne smeva dovoliti :)). Bilo je adrenalisnko in obenem zelo lepo.
Še bi šla, še bolj v hribe, ker res obožujem lep razgled, hojo, svež zrak in zanimive hribe in doline, ki jih je ustvarila naša narava. Aja, pa šla bi z njim, ker je z njim najlepše in najbolj popolno.