biserčki mojega življenja…

Na današnji dan pred 4. leti je bila nedelja. Topla, dolga nedelja, ko sva se z mojim dragim kot vsako nedeljo poprej neznano kam odpeljala s kolesom. Čeprav nama Ljubljana le ni tako blizu, sva se znašla pred Ljubljanskim gradom. In podala sva se prav na vrh… razglednega stolpa in uživala v skupnih trenutkih. Ko bi morala že oditi (sonce naju je preganjalo) pa me je začel mučiti z vprašanji, kot so: kaj misliš da so ljudje počeli v gradi, kaj na stolpu, … nisem se dala. Enostavno sem se naredila neumno in s tem dajala neumne odgovore, čeprav sem vedela kam cilja. Ta trenutek sem čakala skoraj tri leta in računala sem, da ga bom še naprej. Pa mi ni bilo treba. Končno se je opogumil, me objel okrog pasu in vprašal: “Bi bila moje dekle?” Hm… nisem mogla verjeti, bila sem šokirana, brez besed. Komaj sem čakala da dobim poljubček. Prišel je, takoj po odgovoru ja… ni nama šlo… nekako kar nisva vedela, v katero smer bi nagnila glavo… ampak je ratal… bil je iskren, ponesrečen in prvi. Tako moj, kot tudi njegov. Aaaaaa… Bila sem presrečna… in takoj naslednji trenutek razočarana… saj sem si zaželela še tistega pravega, francoskega poljuba…. ki pa mi nikakor ni šel… obup… pa probava enkrat, dvakrat, trikrat… in v četrto je le uspelo…Jupiii, vesela oba… in kmalu zatem sva mogla jiti, saj je sonce že zašel, imela sva še najmanj urco in pol dolgo pot do doma, oba brez luči… še dobro da nama je pot svetila ogromna rdeča luna – bila je res prav posebna, take nisva videla še nikoli… kot bi se prižgala le za naju… pospremil me je skoraj do doma, me še dvakrat poljubil in izginil v temno noč… in tako sva začela najino skupno pot (čeprav se je večinoma dogajalo že prej – ko sva bila na morju s prijatelji, prek pogovorov, ampak uradno je le uradno…)..

In danes, po štirih letih ljubezni, pa tudi kreganja, smejanja, trme, pogovorov, objemov, skupnih trenutkov… sva oba, še vedno zagledana drug v drugega. Vmes je zgodilo marsikaj… tako kot vsakomur… vzponi, padci, težki in najlepši dnevi, dnevi ko sva bila drug ob drugem in dnevi ko nisva bila… skratka še in še…

In, ker si vsak vedno želi še več in več… sm si potihom in tudi glasno, z vprašanji in prošnjami, pa tudi s teženjem in najedanjem želela, da bi me zaročil… in po dolgem čakanju se je to le zgodilo… prejšni četrtek (če bi bila na morju zdaj, bi se to sigurno zgodilo danes), ko sva iz kempa odšla na izlet do Lubenic (http://sl.wikipedia.org/wiki/Lubenice) se je po dolgem dnevu zgodil nepričakovani trenutek… sredi najlepše plaže, je pokleknil pred mano in me vprašal, če bi se poročila z njim… ostala sem brez besed, bilo mi je nerodno, zaradi treh gledalcev, in najprej sploh nism hotela nič reči….obenem pa sem obnemela in se čudila, da mu je to le uspelo… res, ne bi mogel zbrati lepšega kraja, in lepšega trenutka… zahajajoče sonce, živo bel kamen in midva… čeprav sem mu njegovo presenečenje malo pokvarila (prstan je namreč skril na neprimerno mesto in jst sm ga že sredi dneva našla in ga tud pogledala, ker sm mislila, da je to krema, ampak tega mu nism povedala).

Skratka: ZAROČENA SEEEEMMMM in ne bi mogla biti bolj vesela…. obenem pa sem žalostna, ker danes, na najin dan nisva mogla biti skupaj, kot sva si zamislila… na morju se je namreč zgodila nesreča in zaradi moje trme sem mu po nesreči polomila nos- čelno… in mislil je, da bo vse uredu, pa ni bilo in šele danes sva se odpravila do zdravnikov… najprej splošni, nato pa še otoringolaringolog… slednji mu je polomljeno koščico popravil nazaj in vse je bilo super, tud nos je bil spet bolj raven… spotoma sva se ustavila še v trgovini in ko sva stopila ven, se mu je usula kri… tekla je in tekla in nikakor je nisva mogla ustavit… moj zaročenec se je lačen odpravil iz meka spet naravnost v ukc… tokrat sm vozila jst (prvič vozila njegov novi avto)… nekako sm le uspela pridit v parkirno hišo, z veliko težav, ampak je šlo… in na za domov je v drugo dobil tampon v nos…iz sobe je prišel ves povit in še bolj ubogi kot prej… oh, kaj mu jst počnem… upam da se ponoči kri ustavi…in da bo jutri spet vse uredu (čeprav vem da še ne bo)…. Super dan, ni kej… obletnica, ki sigurno ne bo pozabljena..

Naj povem le še to, da ga imam neizmerno rada… vsak dan rajš… da sem se v teh dnevih ponovno zaljubila vanj… še bolj kot prej… in da si želim biti vedno ob njem, v vsakem trenutku, vsak dan, vedno in povsod…. on je moje sonce podnevi in moja zvezda ponoči… on je moje upanje in moja misel, on je moj smisel… smisel življenja,… za njega živim, diham, se smejem in jočem…on je tisto kar potrebujem in hočem… on je VSE KAR IMAM!

In še nekaj: komaj čakam da zaživiva skupaj… in takrat bodo sanje dveh postale ene sanje… ****

P.S. Ni lepšega kot se starati s svojo prvo in edino ljubeznijo ki si jo kdajkoli imel… vem, redki na svetu imajo to srečo… in midva sva med njimi………………………

Oh ja. Spet nova številka. Samo to me moti. Drugače je vse enako. Nič posebnega. Aja, razen tega, da smo spet skregani! In tokrat gre zares! Čisto nič ne pomaga. Žal. Bo že. Kriva itak spet jaz. Trmasta oba. Vendar če kdo mene vpraša je to samo ena pomota, zato me tud ne gane. Dost mam!
Pa še neki: nisem navajena da sm ob večerih doma in mi je čist čudn… petek zvečer, jst pa nimam kej počet…. Dolgčas… Sicer pa sm tko utrujena, da mi kr paše da sm mal doma. Trenutno mi paše tale pesmca….

watch?v=iQDjHJIaR28

Pravijo, da je krizno obdobje parov 2 leti, mogoče 3 in sedmo leto. Midva sva julija praznovala tretjo obletnico. In je kriza. No ja, ne vsak dan, je pa zadnje časa kar velikokrat ali temu rečeno zelo pogosto…. na vsak teden, vsaka dva tedna. Skratka preveč! Pa da ne bi se hotela kregati! Nočeva se, ampak enostavno že tako pride da nekaj narediva narobe, no večinoma jaz, on pa pač mora povedat svoje… in ker se vse to nalaga in nalaga, postane težko, zelo težko. Sem tip človeka ki mu je bolj kot ne vseeno, se opraviči in misli da to zadostuje… da je OK in da je to to. Ampak ni to to, ker so na drugi strani ljudje, ki hočejo vse razčistiti podrobno, vse analizirati itd… In mene to ubija, medtem ko njega to, da se nočem pogovoriti!!! In tako nikamor ne prideva, zato nastanejo težave, slabo razpoloženje, tečnoba, žalost, jok…. Vse po nepotrebnem. Zaradi mene in zaradi njega. In na koncu ugotoviš, da to ni prvič, da se to dogaja iz tedna v teden, iz meseca v mesec in celo iz leta v leto… In da je bila samo prvo leto, tisto pravo zaljubljeno, rožnato, skratka najbolj nežno leto. Naslednja dva pa sta bila popolnoma drugačna. In to samo zaradi mene, zaradi mojega obnašanja, ki se je popolnoma spremenilo: kar je čisto res, saj sem pokazala svoj grozni, “hudičev” obraz. Kaj naj, taka pač sem…. sama sebe nočem spremenit, obnašanje imam po babi, to mi je v zadoščenje in v izgovor. “Da bi se jaz spremenila???” o to pa ne… Lahko bi se, pa nočem, kajti tudi trma in vztrajanje pri napačnih stvareh je moja priljubljena vrlina… No mogoče me bo vse skupaj kdaj minilo, ampak upam da prej, preden bo prepozno…
Žal mi je, da je sploh prišlo do prepira oz. prepirov… že prvega ne bi bilo treba, kaj šele vse naslednje!! Rada ga imam, to mi želim tudi pokazati, čeprav mi zadnje časa ne uspeva ravno najbolje… Želim biti dobra, najboljša in najbolj njegova… Pogrešam ga vsak trenutek, ko ga ni ob meni… razmišljam kaj počne… in ugotovim, da brez njega ne morem… Res ne morem, čeprav v besu in jezi rečem, da bi kar zamenjala in si poiskala drugega… Ni res… Žal mi je za te besede… Žal mi je za vse napake ki sem jih naredili in ki jih delam… Postati hočem dobra in najboljša…
Najbolj od vsega pa si želim, da se ne bi več kregala… nikoli več… in da bi spet postala kot včasih… noro zaljubljena, polna zaupanja, napolnjena z nasmehom, vedno dobre volje, z iskrenim pogledom, najlepšimi besedami, z sms-i od katerim se ti stopi srček, in z ljubosumnim pogledom drugim ljudi, ker se tako dobro razumeva!!

Oh, ja. Spet vstajam in hodim v službo, skratka spet imam normalno življenje (tisto prej pa je bilo popolno hehe . Z eno razliko, da mi od zdaj naprej doma ni treba razmišljati prav o nobeni stvari, nobene več živčnosti… o tem ali bo diploma, kako bo itd. ker je s tem končano!!! Sicer še vedno pogrešam tiste sproščene študentske dneve, pa vendar, ko imaš enkrat svoj “money money” je to čudovito
Čeprav bi šla nazaj na faks, ne bi šla več… ker sm spregledala… zaželela sem si življenja v dvoje, čeprav pred enim mesecem o tem še nikakor nisem razmišljala… Ampak zdaj pa bi… takoj. Pa počas bi mela tud kakšnega dojenčka… pa tko… Odprlo se mi je hehe Vsi okrog mene se kar nekaj poročajo, ženske so noseče, pari že živijo skupaj… In jst bi tud, pa čeprav moram k njemu Po drugi strani pa sem presrečna že zato, ker ga mam, mojga sončka, ki me ma neskončno rad, tako kot jaz njega MWA ****

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, spominja me na najboljše morje in my life…. bilo je noro, nepozabno…. in kadar zaslišim to musko… me spomini odnesejo nazaj na najboljši dopust….

In to tako z veseljem… v šotorček, na plažo, na sonček, na morske hribe, v tamkajšnje okoliške kraje raziskovat… Ah. Tisočkrat že povedano, pa bo še 1001: Prelepi in prečudoviti trenutki in dnevi in tedni še zmeraj prehitro minevajo!!! Nič novega, pa vendar… želim si biti z njim in uživati… kajti to realno življenje me je čist izmučilo… preganja me DOLGČAS… nihče nima časa zame… nihče nima energije zame… nihče me ne zna potolažit… poleg tega pa se še dnevi mojega dopusta počasi iztekajo… še en teden…
in potem via služba do naslednjega leta, do naslednjega poletja, ko si bom spet privoščila mesec dni dopusta… skratka čez en teden bo vse jovo na novo, spet garanje, trpljenje, normalno, vsakdanje življenje… z eno veliko RAZLIKO: prvič v življenju bom brez problema, brez nekega tiščanja v želodčku in popolnoma svobodna hodila okrog… kajti… imam diplomo…. jeeeeeee, sicer se še vedno ne počutim diplomirana, ker mi to ne pomeni ravno veliko… glavno je, da nimam NOBENIH SKRBI!!! In lahko uživam, dokler mi kdo ne zamori… hehe ))

I’M FREEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE

Kakšne dva tedna nazaj, sem imela oz. sva imela popolnoma izkoriščen dan – izkoristila sva ga na polno Skupnih trenutkov kar ni bilo konca. In to je nekaj najlepšega!
Zgodaj zjutraj (glede na to, da mi ni treba v službo je 8. zelo zgodnja ura) sva se odpravila od doma proti gorenjski. Za spremembo sem peljala jaz in mislim da mu je to kar ugajalo, čeprav pravi, da se ni počutil moškega. Vsak enkrat pa je lahko imel možgančke na off, no ja, v bistvu jih skoz ni imel, ker je moral šofirati tudi on, dokler se pač ni prepričal, da obvladam situacijo.
Do Ljubljane je bila z nama tudi njegova mami, in dokler ni odšla ven iz avta je bila skoraj tišina. Ko pa je stopila ven, me moj fant vpraša: “OOo, kako si?” Prej pa, kot da me ni bilo zravn! Zanimal me je, zakaj se zraven nje obnaša, kot da sva vedno tiho in se vedno samo gledava. Njegov odgovor: “Nerodno mi je”! Ah, moški. Ali pa ne. Meni osebno nikakor ni nerodno, če je zraven mene in moje ljubezni še nekdo. On pa, tako pogumen fant, pa tako nerad ljubezensko izpostavljen No, pustimo to.
Kmalu sva se pripeljala do Pokljuke in snega. Kot se za začetek in prvo letošnjo hojo v hribe spodobi sem skoraj celo pot “jambrala”, kako ne morem več. K moji najslabši kondiciji zadnjih let je pripomoglo tudi enomesečno ležanje zaradi kolena in seveda mrzla zima, zaradi katere nisem mogla aktivno uživati, vmes pa je svoj velik delček prispevala tudi skrita lenoba.
Pot do koče je bila dolga, še posebej zaradi snega, zaradi katerega se na trenutke ni dalo sproščeno hoditi. Ko sem končno videla malo razgleda sem bila čisto zadovoljna in vesela. Moj trud je bil poplačan in ” jambranje” je utihnilo Kar naenkrat sem dobila toliko energije, da sva šla naprej, skoraj do Debele peči. Zaradi snega sva se ustavila na Mali Debeli peči – poseben hrib, namenjen samo nama Tam sva uživala v razgledu, zasluženem kosilu, poležavanju, sončenju, crklanju in fotografiranju- tuki sva si dala duška in se slikala na tisoč in en način! Hvalabogu za samosprožilec! Tudi tokrat me ni razočaral.
Po dolgih urah (ki so minile neverjetno hitro), sva se odpravila nazaj proti dolini. Šlo je veliko hitreje kakor navzgor in en, dva, tri sva bila spodaj. Moj dragi, si je celo pot sušil nogavice, ker so mu njegovi gojzarji premočili, nogavic pa seveda ni imel sabo. Še dobro da obstaja gretje.
Ker sva se domov peljala tudi mimo Bleda, bi bil skoraj greh, da se ne ustaviva in pogledava kaj imajo novega. Razveselila sem se labodov in jih, kot majhen otrok hranila s kruhom. Kako jih je bilo luštno gledat.
Pot sva nadaljevala proti Ljubljani, ker sva se ustavila v eni izmed trgovin v BTC-ju. Dan mi je pokvarila prijazna prodajalka, ki me je vprašala (ker sem slikala eno majčko), če imam dovoljenje za fotografiranje. Uh. Moj odgovor na njeno vprašanje je bil: HVALA
Oba lačna sva se odločila, da greva na eno pošteno pico (čeprav nama je Mc’donalds veliko bolj vsakdanji). V garažni hiši v City Parku, sem se premislila in si zaželela burek, zato sva obiskala še center. Sama sem se predala sirovemu bureku, on pa kebabu na klopci nad Ljubljanco in opazovala zanimive in čudaške ljudi. Med njimi so se nekateri trudili zbujati pozornost, da bi dobili pločevinko Fire, ki so jih delili sredi bele Ljubljane (tudi midva sva jo, ampak, ker imam tako lepga fanta, so punce kar same pohitele k njemu in ga skoraj prosile naj vzame )
Ker je bil ravno 30. april in so ponekod v Sloveniji kurili kres, sem si zaželela še enega poštenega žura. Žal ga nisem dočakala, čeprav sem bila na dolenjskem prizorišču dogajanja z živo glasbo, a ker tam ni bilo poznanih oseb, sem mojga lubčka odpeljala domov. Od njega sem dobila še en, najboljši film (Fireproof), ki sem ga sama z objokanimi očmi gledala še dolgo v noč.
In tako se je končal dan, poln dogodivščin. Srčno upam, da bo letos še kaj takih

Včeraj popoldne sem se znašla v Portorožu in šele prvič (čeprav sem bila tu že večkrat) opazila, da me to mesto spominja na Las Vegas. Polno naselje, nabito, velike palme, dragi hoteli, casino, … To ni zame.
Veliko bolj mi leži Piran (zanimivo: ker imam namreč rada modno, medtem ko Portorož to je, Piran pa je staro mesto), ker ni tako turističen, ker so mi všeč ozke tlakovane poti, mestni trg, najbolj pa me fascinira tisti pogled izpred cerkvice. Piran je enostavno povedan bolj preprost in meni veliko ljubši. Vendar, kot vemo vsi ima vsak ima svoj okus. Moj je tak, pa tvoj?

Vem kaj je prava ljubezen. In vem zakaj te imam rada. Če te ne bi imela, življenje zame ne bi imelo smisla. Že ko sem te prvič zagledala sem si želela imeti samo tebe. Trudila sem se, čeprav sem pri tem tudi trpela ker nisem vedela kako se bo končalo. Praviš, da mi ni težko se zaljubiti in da če bi spoznala boljšega od tebe odšla z njim. Ni res. S teboj sem preživela že toliko ogromno lepega da nikoli ne bi šla čez to vse še enkrat, ker bi se ob tem vedno spomnila na trenutek, ko sem bila s teboj.
Ob tebi pa mi je tako lepo. Si moški mojih sanj. Si občudovan v vseh pogledih. To vedno znova dokazujejo tudi druga dekleta, ki se smukajo okoli tebe.
Ne verjemi da bi kar odšla. Ker si želim biti tvoja. Za vedno. Nihče drug ne zna biti tako nežen in romantičen kakor ti. Življenje sem podarila tebi, ker si moje upanje in veselje. Diham le zate in za najine skupne trenutke. Komaj čakam da zavijeva na skupno pot, kjer bom lahko vsakodnevno s teboj.
Ali imaš še vedno pomisleke? Hočeš še dodatno razlago? Rada te imam. To je vse. Naj govori moje srce, kjer je spravljena vsa ljubezen ki jo bom vedno hranila le zate!

OK. Pa začnimo.
Prejšnji teden sem se pogovarjala z mojo dobro prijateljico in prišli sva do skupne ugotovitve, da se počutiva čisto “zaostale” in “nesposobne” (čeprav to seveda nisva! ), ker pri svojih 23 letih nimava še otrok. Ne vem ali res samo poznava same take punce ali je res večina 23-letnic že mamic??? Včasih je bilo to seveda drugače, so bile vse mamice že pri 20, danes pa temu ni več tako, vsaj tako kažejo statistike. Kaj pa naša generacija? Kako to, da se že kar vse poročajo in imajo družine?? In da ne bo pomote, za te stvari se odločajo zavestno in namerno.

No ja, to ne bi bil tak problem in se s tem sploh ne bi obremenjevala, če jih ne bi imela FB- tam namreč vidiš kaj vse se dogaja z njimi, vse slike njihovih malčkov od rojstva naprej. Pa ne da bi bila to ena slika, že dojenček mora bit v tisoč in eni pozi, da še to ni zadost, sem opazila, da jim nekatere ustvarjajo že svoje profile itd. Sej nimam nič proti, in ne nisem ljubosumna, ampak otrok je le otrok in ni prav da jih ravno izpostavljajo spletu in s tem tudi svetu. Sreča tistim, ki nimajo fb, jaz brez njega žal ne morem več, ker sem preveč firbčna!

Pa da zaključim: Priznam, tudi sama bi se rada poročila in imela otroke, vendar ne še zdaj, vsaj otrok še ne takoj. Govorijo da je biti mama nekaj najlepšega. To jim čisto verjamem, ker vem kako luštni znajo biti otroci, da ne bo pomote tudi ne znajo! Vseeno bi takoj enega doma, punčko če se da! Ampak ne za skoz, samo za takrat ko so pridni. No, pri meni tega zaenkrat še zmeraj ne bo, ker sem še sama en velik, razvajen mamim otrok!